Subperiostalni implantati

25.06.2023

Po izgubi zob začne kost čeljustnic propadati. Večina kostne resorpcije in preoblikovanja čeljustnic se zgodi v prvih šestih mesecih po izgubi zob. Izguba kosti je lahko tako močno izražena, da vstavitev zobnih vsadkov, ki jih privijemo v kost čeljustnic, ni mogoča. Danes seveda znamo rekonstruirati kost čeljustnic z različnimi tehnikami kostne regeneracije, prav tako lahko včasih uporabimo kratke implantate (dolžine 4 mm na primer), ali pa se z nagibom vsadkov izognemo tistim delom čeljustnic, kjer ni kosti ali pa delom, kjer so pomembne anatomske strukture (na primer rehabilitacija po sistemu all-on-4 ali all-on-6). V primeru zgornje čeljustnice pride v poštev tudi protetična rehabilitacija s pomočjo  vsadkov, ki se jih privije v ličnico (tako imenovani zigomatični implantati). Rekonstrukcija in regeneracija kosti s kostnimi presadki lahko zahteva dokaj težke posege in nato več mesecev čakanja, predno se v rekonstruirano kost lahko privije vsadke in potem je potrebno spet čakati, da se vsadki zrastejo s kostjo predno se začne s protetičnimi deli. Velja, da več kot se izvede posegov, večja je možnost zapletov in v primeru zapletov pri ličnih vsadkih lahko pride do resne deformacije ličnic, kar je nesprejemljivo.

 

V zadnjih letih se je tako ponovno obudila uporaba subperiostalnih vsadkov, predvsem pri pacientih, kjer ni dovolj kosti, da bi lahko uporabili tehniko all-on-4 ali all-on-6 in pri pacientih, ki iz takih ali drugačnih razlogov niso kandidati za lične vsadke. Ena od slabosti zigomatičnih vsadkov je namreč tudi dejstvo, da lahko pacienti tožijo, da imajo ob žvečenju hrane občutek pritiska pod očmi, kar niti ni čudno glede na anatomsko lego teh vsadkov. 

Subperiostalni vsadki so se začeli uporabljati v sredini dvajsetega stoletja. Ne gre torej za novo metodo in princip je danes še vedno podoben, čeprav se današnji subperiostalni implantati močno razlikujejo od takratnih – tako po načinu izdelave kot pa načinu fiksacije. Prvi subperiostalni implantati so se izdelovali tako, da so pacientu, ki je bil uspavan in intubiran, odvzeli odtis kosti čeljusti – potrebno je bilo torej povsem razgaliti kost čeljusti. Nato se je iz posebne zlitine, običajno kobalt kromove, v laboratoriju izdelalo ogrodje, ki se je prilegalo čeljusti – glede na odtis iz prve operacije. Ogrodje je imelo nastavke, ki so segali preko sluznice v ustno votlino in na katere se je ob drugi operaciji, ko se je na kost čeljusti pričvrstilo izdelano ogrodje vsadkov, pričvrstila proteza. 

Danes se večina dela opravi izven operacijske dvorane. Pacientom napravimo rentgenske posnetke s stožčastim snopom (CB CT) in nato skupaj s strokovnjakom, ki obvlada delo s programsko opremo za načrtovanje izdelave subperiostalnih vsadkov, načrtujemo obliko in pozicijo teh vsadkov.

 

 

Te vsadke, ki se jih izdela iz titanijevih zlitin,  se na kost pričvrsti  s posebnimi titanijevimi vijaki in to na tistih mestih obraznega skeleta, kjer je za to dovolj kosti. Gre za kratke vijake dolžine od 3 do 7 mm. Poseg se izvede v splošnem opoju popolnoma brez bolečin – pacient je v napol budnem stanju, za kar skrbi anesteziolog, ki je prisoten ves čas operacije. Takoj po operaciji se odvzame odtis za izdelavo proteze, ki jo pacienti prejmejo dan, dva ali tri dni kasneje, odvisno od tega, ali je pred izdelavo potrebna še kontrola. Gre za začasno protezo, ki se jo po šestih mesecih zamenja s stalno. Najkasneje nekaj dni po posegu imajo torej pacienti izdelano protezo s katero lahko uživajo hrano in je izdelana po grebenu čeljustnic, nebo pa je prosto, hkrati pa takšna proteza še vedno nudi dobro podporo ustnicam, kar je pomembno iz estetskega vidika. 

Gre torej za odlično rešitev rehabilitacije brezzobih pacientov in osebno sem prepričan, da se bo metoda razvijala še naprej, predvsem v smislu površinske obdelave teh vsadkov, načina izdelave in sočasne uporabe regeneracijskih metod. Izboljšujeta se tudi natančnost slikovnih metod in natančnost izdelave, kar pomeni, da bodo v prihodnosti ti vsadki lahko povsem zliti s kostnim skeletom.